Oton Jugovec

Oton Jugovec, slovenski arhitekt in oblikovalec, * 1921, Radlje ob Dravi, † 1987.

Po drugi svetovni vojni, med katero je deloval v partizanih kot del propagandnega odseka Cankarjeve brigade, je odšel na študij arhitekture v Prago, leta 1948 pa se je vrnil v Ljubljano in vpisal seminar Edvarda Ravnikarja na Fakulteti za arhitekturo. Že med študijem je s Svetozarjem Križajem, Urošem Vagajo, Ferencom Šmidom in Eli Likar ustanovil skupino Bunker oz. Kolektiv B, ki je orala ledino na področju industrijskega oblikovanja v Sloveniji.

Med leti 1954 in 1956 se je zaposlil v biroju Slovenija projekt, kjer je delal na številnih projektih. Med zgodnejšimi deli je stanovanjska hiša družine Gosar na Mirju, njegov prvi veliki projekt pa je kompleks Nuklearnega inštituta Jožef Stefan v Podgorici pri Črnučah (1960–1966). Med vidnejšimi stvaritvami v tem obdobju je še stavba Kulturnega doma Španski borci v ljubljanskih Mostah (1979–1981).

Od konca 1960. let je v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo projektiral tudi več obnovitvenih in zaščitnih posegov v kulturne spomenike. Njegovo zadnje delo je središče za obiskovalce v Bazi 20, osrednjem spominskem objektu v Kočevskem Rogu. Stavba je bila končana po njegovi smrti, leta 1988.

Za zgradbo jedrskega reaktorja v Podgorici je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1984 pa še Prešernovo nagrado za dosežke v arhitekturi.

Sklad arhitekta Jožeta Plečnika mu je leta 1979 podelil Plečnikovo nagrado »za izkazan ustvarjalni odnos do arhitekturnih nalog in trajno kulturno-oblikovalsko razsežnost njegovih stvaritev, reaktorska zgradba v Podgorici, stanovanje v četrti na Zaloški cesti v Ljubljani, počitniške hišice na Bledu, itd.«

• Teržan, Vesna (2015-07-08). "Konstrukcija, oblika, detajl". Pogledi 6 (13-14). 

• Dela Otona Jugovca v Arhitekturnem vodniku