Janez Nanut

Prav rad bom vse žrtvoval, tudi samega sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše. (prim. 2 Kor 12,15)

Rodbina Nanut oz. oče Anton Nanut (*25.12. 1884 + 3.11. 1934) izhaja iz Notranjske – iz Starega trga pri Ložu. Mama Marija Nanut, roj. Rak (*17.1. 1894 + 4.1. 1972) je bila doma iz Brda pri Slovenskih Konjicah. Zakoncema Nanut se je rodilo deset otrok, od katerih je ostalo 8 živih, dva pa sta umrla takoj po porodu. Otroci so: Frančiška, Marija (*23.1. 1922), Janez (*16.5.1925 +13.1.2011), Alojzij, Jožef, Franc, Ljudmila, Ivanka (*27.3. 1934);

Oče Anton Nanut je bil 13 let v Združenih državah Amerike, v zvezni državi Minnesoti, v rudnikih železa. Njegov tretjerojenec Janez je kasneje kot duhovnik večkrat dejal: »Tudi jaz sem rudarjev sin!« V začetku leta 1918 se je Anton Nanut želel vrniti nazaj v Evropo. Ameriški prijatelji so mu prigovarjali, naj vendar ostane v ZDA, pa jih Anton zavrnil, češ da je ponosen na Avstroogrsko, ki je njegova urejena domovina. Ta mu je žal v letu vrnitve razpadla. Na ruševinah donavske monarhije je ob Antonovi vrnitvi nastala nova državna tvorba, sestavljena iz južnoslovanskih narodov, v kateri se je pričela v Sloveniji trajna gospodarska stagnacija, z vedno manj ekonomske svobode, vse do dan današnjih dni. Svoje ameriške dolarske prihranke je Anton ob nastanku nove države SHS lahko zamenjal le v Beogradu, kjer je že pri sami menjavi skoraj tretjina premoženja splahnela, in tam je bil tudi okraden. Preko časopisnega oglasa si je nato kmalu kupil hišo in dva travnika ter gozd v Slovenskih Konjicah. Tako je Nanutov rod prišel na Štajersko. Očeta Antona se je ob nakupu posestva prijel vzdevek »amerikanc«. Kmalu si je v bližnji vasici Brdo našel nevesto in se priženil na kmetijo Rak, po domače Pri Štefeki. Pridne roke obeh zakoncev Nanut so zgradile topel dom številnim otrokom. Oče se je dosledno držal svetopisemskega povabila za človekov ritem zdravega duha: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj!« Spoštovanje do nedelje si je pridobil v ZDA, kjer je neki slovenski izseljeniški duhovnik stalno opazoval tiste rudarje, ki so tudi ob nedeljah delali in jih glasno karal: »Le delajte, le delajte ob nedeljah, pa ne boste nič imeli!« In mnogi so zaradi njegovih opozoril opustili nedeljsko delo, med njimi je bil tudi Anton Nanut. V okolici Slovenskih Konjic je Nanutov oče veljal za domačega živinozdravnika, zdravil je z zelišči krave in svinje. Ob zimskih večerih je Anton na krušni peči ponosno pripovedoval svojim otrokom zgodbice iz svojega bogatega življenja po svetu. Pri Nanutovi družini so od otrok poklicno šolo obiskovali le trije: Milka, Micka in Janez. Starejša Micka je imela tudi talent za igro oz. teater. Sama je spisala trodejanko in v njej z veseljem sprejela sanjsko vlogo »primorske učiteljice«, ki pomaga v času med obema vojnama ohranjati slovenski jezik. Najmlajša Ivanka je ob svojih osnovnošolskih odličnih spričevalih dejala: »Ko bi bila le pri Bogu odlična!« Kot Janez, je tudi njegova najmlajša sestra predano služila Cerkvi: polnih 48 let je vodila gospodinstvo bratu duhovniku Janezu Nanutu na Senovem.

Ko je bil Janez star dve leti, je potrgal na domači vrtni gredi vse narcise. In čeprav jih namenil za okrasitev domačega znamenja križa okoli Velike Noči, je bil od tete Neže grdo kaznovan. Krivična kazen ga je gnala proč od hiše. Zatekel se je pod neko oddaljeno jablano, saj tako majhen otrok ni razumel tetine reakcije, ko se mu je pa vendar zdelo, da je storil nekaj dobrega in plemenitega. Utrujen je pod tisto jablano zaspal. Tam so ga domači našli vsega prezeblega, načela ga pljučnica. Oče ga je v naglici odpeljal do konjiškega zdravnika, ki je staršem vzel vsako upanje. Temu otroku so štete ure. Zdravnik je Janeza poslal domov umreti. Pri večerni molitvi je bogaboječi oče Anton takole roteče prosil: »Nebeški Oče, pusti mi tega otroka pri življenju! Če bo postal duhovnik, bom dal zadnji rep iz štale in zadnje drevo iz gozda za njegovo novo mašo.« Čez nekaj dni se je čudežno mali Janez predramil. Vstal je iz zibelke in začel iz vžigalic, ki jih je družina že imela pripravljena za sveče za mrtvaški oder, sestavljati cerkev, zvonik se mu je pa vedno podrl. Sestra Micka je to dogajanje prva opazila in vsa presenečena stekla na polje, kjer so domači bili sredi največjih pomladanskih kmečkih opravil. Ko so jo od daleč zagledali, so vsi pomislili, da jim prihaja povedati, da je Janez mrtev. Pa je njeno veselje na obrazu sporočalo veselo novico, da njen brat živi, da se celo že igra. Čudežno ozdravljenje je očeta Antona spodbudilo, da je sina, Bogu v zahvalo, čez nekaj dni odnesel v Marijino cerkev na Brinjevo goro nad Zrečami. Janez je romal ob očetu v krilcu, kot vsi takratni majhni otroci. Kasneje pa, ko je Janez oblekel prve hlače, je doživel še težjo preizkušnjo, ko ga je tik pred utopitvijo sestra Micka rešila iz jame, v katero je po nesreči padel, potem ko se je v mraku vračal iz bolnišnice, koder je Nanutova mama Marija ravno izgubila prezgodaj rojenega otroka. Prelomni dogodek za družino Nanut pa je bila prerana smrt očeta, najmlajša hči Ivanka je bila takrat komaj položena v zibelko. Oče je umrl za posledicami meningitisa, ki ga je staknil v ameriških rudnikih železa. Po očetovi smrti je za otroke skrbela tudi teta Neža. Ona se je nekako tudi zaobljubila, da je dolžna skrbeti za Janeza, ker ga je nekoč zaradi tistih narcis tako kaznovala, da si je vse dni svojega življenja to tudi sama sebi očitala in v sebi zaradi tega tudi trpela. Janez je osnovno šolo obiskoval v Slovenskih Konjicah. Nato ga je sestra Micka pripravila za sprejemne izpite in mu pomagala vstopiti v mariborsko gimnazijo. Šolanje mu je prekinila druga svetovna vojna. Da je lahko družina preživela, je bil primoran Janez se zaposliti v nemškem gradbenem podjetju, ki je gradilo cesto na Brdo. Prej je do Nanutove kmetije vodil le kolovoz. Veleposestnik Klemen, ki je podaril zemljo za novo cesto na Brdo, je ves čas vojne skrbel in materialno podpiral partizane. Le-ti pa so ga v zahvalo po koncu vojne še do danes iz neznanih razlogov ubili. Po 9. maju 1945 je veleposestnika Klemena čuval celo Janezov mlajši, takrat še mladoleten brat Jože v nekem partizanskem zasilnem priporu. Jože mu je predlagal, da naj vendar zbeži. Klemen pa mu je odvrnil, da ima čisto vest in da ni razlogov, da bi se bal za svoje življenje. »Saj sem za te ljudi, ki so me aretirali, zbiral ves čas vojne pakete, zato da so lahko oni preživeli«. Žal je naivno verjel v iskrene namene tistih, ki so po vojni prevzemali sodno oblast. Vseeno so ga partizani zverinsko umorili. Nemci so na Brdo zgradili cesto. Kraj je končno zaživel in se je zaradi nove ceste začel hitro razvijati. Bližnja graščina Dolič je med vojno nenadoma zagorela, in sestra Ivanka je takrat poslala Janeza, naj pogleda, kaj se dogaja. Stopal je brez strahu mimo pogorišča, dokler ga niso ustavili nemški vojaki, pri katerih se je hotel izgovoriti, da je študent, in da namerava postati duhovnik. Janeza so vseeno odpeljali. Teta Neža je okarala najmlajšo Ivanko, češ brata si dala ubiti, ko si ga poslala v izvidnico. Naslednji dan so izvedeli, da je Janez v mariborskih zaporih. Nemško poveljstvo mu je očitalo, da je vselej zavračal mobilizacijo v nemško vojsko. Sestra Micka je namreč ob vsakem vpoklicu spisala prošnjo, da je Janez edini skrbnik družine, potem ko več niso imeli očeta. V konjiški cerkvi so tisti dan, ko je Janez pristal v nemškem zaporu trepetali in jokali. Čez nekaj dni je učitelj Hren spisal prošnjo za izpustitev in jo tudi dosegel. Pri Nanutovih je z Janezovo vrnitvijo zavladalo veliko veselje. Spet je hodil v službo na cesto, da je preživljal družino. Kot zanimivost pa se iz Senovega v tistem vojnem času prikradel v konjiške gozdove nečak od kanonika Mirta, partizan Slavko Mirt, ki je bil glavni krivec za tragedijo frankolovskih žrtev. Kot nekakšen Gavrilo Princip je umoril med Slovenskimi Konjicami in Celjem mladoporočenca: pomembnega nemškega vojaka in njegovo ženo, ki je bila Slovenka, hči takratnega konjiškega župana Radiča. Nemci so ob vse večjem partizanskem izzivanju grozili z maščevanjem nad civilnim prebivalstvom. Za vsakega nemškega vojaka so zagrozili, da bodo obesili sto slovenskih civilistov. Po umoru tega Nemca so držali besedo in partizani žal nisi niti z enim samim strelom tega krutega dejanja Nemcev preprečili. Varno so bili skriti pod vznožjem Konjiške gore. Nemci so obesili sto Slovencev, ki so bili zaprti v zaporu Stari Pisker v Celju in so bili po večini tudi na spisku nezaželenih oseb tudi na partizanski strani, zato v nobenem primeru smrti niso mogli uiti. Hoteli so obesiti še sto ljudi za umorjeno ženo nemškega vojaka, kar pa je preprečil njen oče, konjiški župan Radej, češ, ne morete se maščevati za njo, saj je bila Slovenka, in s tem preprečil še sto novih žrtev. Tudi tega župana so v zahvalo partizani zverinsko umorili. Radejeva umorjena hči je bila kot otrok Mickina sošolka. Med frankolovskimi žrtvami je bila tudi oseba iz Malega Kamna. Slavko Mirt je leta kasneje pomagal pri selitvi iz Brestanice na Senovo novopečenemu senovskemu župniku Janezu Nanutu, ki ga je v zahvalo čez mnogo let tudi cerkveno pokopal, čeprav se pogreba ni udeležil niti eden od njegovih partizanskih tovarišev.

Gimnazijo je Janez po letu 1945 uspešno zaključil in se vpisal v bogoslovje. Po vojna komunistična oblast se je trudila Janeza pridobiti za udbovsko ovajanje v bogoslovju. Ker se je temu odrekel, mu je bilo prepovedano obiskovanje semenišča, in je imel povsod zaprta vrata. Konjiški arhidiakon Tovornik je posredoval pri škofu Držečniku, ki je naredil za Janez izjemo. Štiri leta je lahko študiral teologijo kar v domači zidanici, v Maribor pa je hodil le na izpite. Zadnji dve leti pa je bil v bogoslovnem semenišču, za oblast pa je bil čedalje bolj nezaželen. Mariborski škof Držečnik ga je posvetil v duhovnika na misijonsko nedeljo, skupaj še z Zalesnikom iz Savinske doline. In takoj po prazniku Vseh svetih je imel na nedeljo Kristusa Kralja Vesoljstva novo mašo v domači župnijski cerkvi v Slovenskih Konjicah. Po posvečenju je bil Janez Nanut poslan najprej za kaplana v župnijo Lovrenc na Pohorju. V tistem času, so v sosednji župniji Puščava komunistični fanatiki s sekiro umorili župnika Nadraha, strica od kasnejšega stiškega opata. Tudi Janezu so zagrozili s smrtjo, če takoj ne odide iz tistih krajev, zato se je že po 14 dneh vrnil domov v Konjice, kjer je postal najprej kaplan in nato duhovni pomočnik, in bil tam do leta 1956. Konjiški arhidiakon Tovornik mu je zaupal poučevanje verouka po pohorskih župnijah in vodil je molitvene shode vednega češčenja. Nato je postal kaplan na Prihovi 1956. Takrat je bil na Prihovi ostareli župnik Kocijančič. Janez, njegov brat Jože in Doberško Tonček so napeljali prvo elektriko v cerkev, odstranili so iz vlažnih sten ves star omet in nanesli novega in stene prepleskali. Tudi dotrajano streho so prekrili. Vsak teden je moral na »duhovno obnovo« na udbo v Maribor na zaslišanja. Vsakič je še je prej stopil v frančiškansko cerkev, kjer se je takrat še nahajal Slomškov grob in se je priporočal svetniku za pomoč v sili. Iz Oplotnice je hodil na Prihovo špicelj udbe. Ko ga je Janez po neki pridigi opazil, je dejal svojim faranom: »Ljubi Prihovčani, imam vam nekaj zelo važnega za povedati…imamo poslušalca pridige…« Vso zbrano občestvo se je ozrlo za zlonamernim gostom, ki je že bil pri odhodu na glavnih vratih cerkve. Tri leta je po lukšičevo špijoniral v prihovški cerkvi in pridno hodil poslušat Janezove iskrive pridige. Leta 1956 je postal šoštanjski kaplan pri legendarnem župniku Jožetu Vesenjaku. Janez ga je izredno spoštoval in cenil. Vesenjaka je udba zaprla in ga tako ustrahovala in mučila, da je živčno zbolel. Vesenjak je prisilno vstopil v ciril-metodovsko društvo, ki ga je povojna komunistična oblast ustanovila zato,da bi duhovnike imela pod popolnim nadzorom. Janez je odločno zavračal vsako sodelovanje s tem društvom, ki je povzročalo razdor med duhovniki.

Kot kaplan je služboval v Šoštanju tri leta, nato je bil leta 1959 prestavljen za kaplana v Posavje, ki ga je s svojim duhovniškim delovanjem v naslednjih 62 letih neizbrisno zaznamoval. Ko so njegovi domači slišali, da odhaja v Rajhenburg, so najprej pomislili, da odhaja v Nemčijo. Šoštanjčani so še dolgo jokali za priljubljenim duhovnikom, ki ga je odlikoval izjemen glasbeni talent. Nanut pa je še lep čas žaloval za »živim« Šoštanjem, saj je bila Brestanica v primerjavi s Šoštanjem pravo mrtvilo. Edino zadoščenje mu je ob prihodu pomenilo to, da je brestaniško baziliko Lurške Marije gradil njegov konjiški rojak Cerjak. V župniji Brestanica je Nanut poučeval verouk na petih mestih: pri sv. Kancijanu, pri sv. Antonu, v Brestanici, na Senovem in v Koprivnici. Vselej je imel seboj klavirsko harmoniko, ki se jo je naučil sam igrati v času bogoslovja, ko je hodil v glasbeno šolo klavirja k vaškemu učitelju Hrenu. S hohnerjevo harmoniko veljal za nekakšnega cerkvenega Avsenika, še posebej, ko je zaigral pesem »Povsod Boga!« Na udbovskem zaslišanju v Novem mestu so mu očitali, da harmonika ne spada v cerkev. Odgovoril jim je: »Moje harmonike so zelo pobožne, igrajo le nabožne pesmi. Če ne bilo tako, bi me gospe, ki obiskujejo bogoslužje, že zdavnaj tožile na škofijo.« Kraje, kjer je poučeval verouk je obiskoval z mopedom po prašnih makadamskih cestah. Senovski knapi so mu dali vzdevek »rukzaker«. Na Blanci je nekoč imel prometno nesrečo. Zavarovalnica mu je za poškodbo izplačala znesek 800 tisoč dinarjev, kar je bilo takrat ravno vsota za novega fička. Namesto avtomobila je daroval ta znesek odškodnine za obnovo podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je stala na Senovem pred osnovno šolo. Kupil je tudi nove klopi. Brat Jože jo je na novo ometal…Župnik Kolenko ga je dražil: »Jaz sem ustanovil že dve župniji, ti boš pa tretjo in boš njen župnik.« Kolenko je pokopan v Slovenskih Konjicah.