Tomaž Letnar

Tomaž Lenar, slovenski pisatelj, režiser, scenarist in pesnik, *30. november 1963, Ljubljana.

Gimnazijo je končal v Ljubljani. S pravne fakultete se je preselil na ekonomijo. Študij je sicer prekinil, je pa nato svoje ekonomsko znanje preizkušal v gospodarstvu. Leta 1993 je postal glavni in odgovorni urednik revije za mejne znanosti. Revijo je uspešno preselil v avdiovizualno okolje in povabili so ga na nacionalno televizijo kot urednika in scenarista. Od leta 1998 je samostojni ustvarjalec s področja kulture, ustvarja scenarije za igrane in dokumentarne filme, ki so prejeli več domačih in mednarodnih priznanj, ter televizijske oddaje različnih žanrov. Tomaža Letnarja srečujemo podpisanega pod številne pesmi in šansone slovenskih glasbenikov, poleg tega pa kot scenarista in odrskega režiserja velikih javnih glasbeno scenskih prireditev.

Leta 2003 je pri založbi Litera, v zbirki Znamenja, izšel njegov prvenec Pes iskalec ali Evangelij po Tomažu. V okviru literarnega festivala Svetovni dnevi slovenske literature, pod okriljem Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je dvanajst njegovih zgodb prevedeno v več tujih jezikov, npr. angleščino, bolgarščino, češčino, francoščino, hrvaščino, italijanščino, japonščino itd.

Spomladi 2011 je pri založbi Litera v zbirki Piramida izšel njegov drugi roman Jedci trupel. Ta, kot je zapisal Tomaž Verdev, na ozadju osebnih zgodb protagonistov vešče, z rahlo antiutopično noto in humorjem izrisuje nekak hibrid med resničnostnim šovom in skrito kamero, v katerega se pod diktatom gledanosti spreminja medijska krajina.

Jeseni 2012 pa je izšel pri založbi Litera iz Maribora še njegov drugi roman z naslovom Vandima. Roman je zgodovinska saga, ki skozi osebne zgodbe in zgodbo obmejnih Brd slika krvavo zgodovino Evrope, polno vojn, nacionalne nestrpnosti in hkrati sožitja, ki je vedno osebno in občečloveško. Tisočletja Evropa išče identiteto v krvi in jo razmejuje z zemljo. Posamezniki ujeti v kruto igro razmejevanja, so neizbežno povezani z usodo naroda, ki mu pripadajo. Zato se zdi, da je zgolj izpolnjena ljubezen tista utvara, ki določa srečo ali nesrečo v življenju. In to prepričanje rodi vso nesrečo in prekletstvo neizpolnjene ljubezni, ki v nizu spočetij brez ljubezni onemogoča resnično ljubiti. Ali kot je napisal pesnik in Prešernov nagrajenec Milan Vincetič v svoji recenziji: "Letnarjev roman z zagonetnim naslovom Vandima je v resnici »zgodba o nasledstvu nesrečne ljubezni«, ljubezni, ki »pa ne potrebuje razlag in opravičevanj, ki pokvarijo še tako lepo in dobro zgodbo«. Česar se je pisatelj še kako zavedal, zato je gradil roman na realistični naraciji, ki pa jo je obogatil z ekspresivnimi podobami in prigodami, poleg tega pa je sproti natrgal in ukrivljal časovno premico, da so se tudi še kako oddaljeni dogodki (pre)križali v sedanjosti. In prav tu je ključ tega romana: ljubezen kot ponavljajoči se »dramatični sedanjik brez okraskov in pretehtanih misli« ali ne nazadnje kot (kaplanov) tetris, ki se sestavlja in ruši tudi brez soigralca. Kot ta roman, ki se brez dvoma s svojo neponovljivo, a najbrž zelo verjetno zgodbo, zarisuje v slovenskem literarnem prostoru kot branje, ki pušča za sabo zelo vidno sled."

• Pes iskalec: evangelij po Tomažu. Maribor: Litera, 2003.
• Jedci trupel. Maribor: Litera, 2011.
• Vandima. Maribor: Litera, 2012.

Ta biografski članek o književniku je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.