Lojze Vodovnik

Lojze Vodovnik, slovenski računalnikar in profesor, * 6. september 1933, Maribor, † 14. junij 2000, Ljubljana.

Lojze Vodovnik je srednjo šolo končal v Mariboru. Leta 1957 je diplomiral in 1963 doktoriral na Fakulteti za Elektrotehniko v Ljubljani. Prvo svojo službo je dobil v podjetju »Elektromedicina«, kjer je razvil več naprav za terapevtsko stimulacijo živcev in mišic. Leta 1959 je bil izvoljen za asistenta učenja za predmete »Elektromedicinske naprave«, »Industrijska Elektronika« in »Usmerniki« na Fakulteti za Elektrotehniko v Ljubljani. Leta 1963 je opravil tudi stopnjo doktorata na isti fakulteti. Istega leta je bil izvoljen za docenta za predmete »Elektronski merilni instrumneti«, »Raziskava iz tehnične kibernetike«, »Elektromedicinske naprave« in »Daljinsko upravljanje in merjenje«. Naslednje leto je odšel v ZDA za eno letno specializacijo na Case Western Reserve University v Clevelandu. Tam je nadaljeval svoje raziskave o novih možnostih za rehabilitacijo invalidov, na podlagi elektronskih in kibernetičnih sredstev. Po vrnitvi v Ljubljano, je ustanovil Laboratorij za medicinsko tehniko in biokibernetiko na Fakulteti za elektrotehniko. Leta 1966 so ga povabili na Case Western Reserve University v Clevelandu kot gostujočega profesorja do leta 1969. Leta 1967 je bil izvoljen za izrednega profesorja, ter leta 1973 bil nominiran redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko. Leta 1973 je bil izvoljen za podpredsednika dekana Fakultete za elektrotehniko in dve leti kasneje dekan iste fakultete. Leta 1977 je postal dopisni član Slovenske akademije za znanosti in umetnosti in leta 1983 je bil izvoljen za rednega člana te institucije. Med letoma 1992 in 1995 je bil tajnik oddelka za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede ter od leta 1995 član predsedniškega odbora akademije. Leta 1998 se je akademik prof. Lojze Vodovnik upokojil in postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Nemogoče je opisati podobo človeka, ki je bil tako izjemen v vsem svojem življenju in ki je pustil močan vtis na svoje okolje. Bil je oseba z izredno inteligenco, vendar pa ni nikoli razkril tega drugim. S pogovorno enostavnostjo je bil dostopen vsakomur. Imel je plemenito mišljenje o vseh ljudeh, ki jih je srečal v svojem življenju. Bil je nesebičen, verjel je ljudem in jim zaupal. Rad je pomagal sodelavcem v kritičnih situacijah. Z dobrimi ljudmi je bil točen in jih spodbujal, podpiral nenehno. Bil je zelo zadovoljen z uspehom njegovih sodelavcev. Kolegi in sodelavci iz fakultete, znanstveniki katere je spoznal po vsem svetu so bili njegovi iskreni prijatelji. Bil je zelo topla in ljubeča osebnost. Njegova neskončna iskrenost je bila včasih na robu naivnosti. Bil je dober človek.

Kot učitelj je bil med tistimi profesorji, ki zaupajo v študente. Spodbujal je študente in jih spoštoval, njegove lastne domislice so mu bile všeč. On jih je seznanjal z biokibernetiko, ki poudarja inženiring pristop do bioloških sistemov. Ves čas je bil v iskanju novih področij v začetnih fazah in prenašati njegovo navdušenje na študente. To je bilo za študente izjemna čast, ko so lahko z njim sodelovali pri raziskovalnem delo v svojem laboratorij, postopoma postajajo člani njegove ekipe, kot merila za to so zelo huda. Ti študentje so bili izbrani s posebnim vizionarskim občutkom.

Bil je zelo zahteven mentor, točen, dosleden in strog, zlasti za svoje bližnje sodelavce. Izobrazil je nekaj generacij njegovih naslednikov, ki bodo vedno hvaležni za njegov velik prispevek kot učitelj, znanstvenik in izjemno človeško bitje.

Znanstveno-raziskovalno delo profesorja Lojzeta Vodovnika je bogato in izjemno raznoliko. Zraven osnovnega elektrotehničnega področja seže tudi na več drugih področjih. Na svojih znanstvenih raziskavah se ni nikoli izognil izzivu, ki izvirajo bodisi iz inženirstva, medicine ali vsakdanjega življenja. Na tej poti je prišlo do nekaj naključij, ki so odločilno vplivale na razvoj mladega inženirja elektrotehniških znanj z izredno intelektualnim potencialom in gorečo željo, da odkrijejo nova obzorja. Njegova osnovna želja da je ustvarjalen na področju medicinske elektronike, zaradi česar se je zaposlil v podjetju Elektromedicina ker je zaostajal več let tako, da se je imenoval univerzitetni asistent leta 1959. Vendar nikoli ni bil zatret. Podiplomski študij vključno magisterij in doktorat pod mentorstvom profesorja Aleš Strojnik, znanstvenik z mednarodnim slovesom, so namreč vsi doseženi na področju elektronske mikroskopije. Kljub okoliščinam v času je to področje doseglo vrhunec v Ljubljani, ampak ni predstavila primernih pogojev za opravljanje njegove ambicije. Za svoj nadaljnji razvoj, stiki s profesorjem Rajko Tomović iz Beograda z Fakultete za elektrotehniko so bile odločilnega pomena. Profesor Tomović je organiziral srečanje z »očeti« kibernetike, profesorjem Norbertom Wienerjem in profesorjem Reswickom v Opatiji leta 1962. Vabilo na Case Western University v Clevelandu je bila edinstvena priložnost za uresničitev svoje znanstvene ambicije. Čas ki ga je preživel tam je eden njegovih zelo ustvarjalnih znanstvenih obdobij. V tistem času je sedel skupaj s profesorjem Reswickom in sodelavci, načrtovali teoretične osnove za funkcionalno električno stimulacijo in načrtovali podrobno fazo operacije, denominirane v elektronski bypass. Iskreno je upal, da se da s pomočjo nove metode rehabilitacije, omogočiti obnovitev prvotne funkcije paraliziranih udov do višje stopnje. Po vrnitvi v Ljubljano je postavil z velikim navdušenjem podlago raziskovalnega programa za rehabilitacijo v Ljubljani, ki je kasneje prerasel v Ljubljanski rehabilitacijski Center s podporo ZDA ministrstva za zdravje. Osnovni namen tega je bil tehnološko poosebljanje bogatih zamisli profesorja Vodovnika. Zraven svoje znanstvene iznajdljivosti je imel izjemen dar za zbiranje pravih ljudi okoli sebe za dodatno motivacijo. Uspelo mu je pri vzpostavljanju resničnega odnosa med različnimi poklicnimi profili, kot so zdravniki, biologi, fizioterapevti, medicinske sestre, inženirji in drugi ljudje. Takšno sodelovanje se je štelo, in služilo kot zgled drugim centrom te vrste v ZDA. Zavedal se je, da je uspeh takšnega kompleksnega programa odvisen od zelo usklajenega timskega dela. Nadaljnji razvoj v celoti potrdi kot vizijo in danes timski pristop v medicini in drugod se zdi samoumeven. Model delovanja Ljubljanskega rehabilitacijskega Centra je bil eden pomembnih razlogov, zaradi katerih v ZDA Ministrstvo za zdravje sofinancira s svojim programom za štiri projektne intervale do leta 1987.