Category:Zvonka T. Simčič

Zvonka Simčič je slovenska vizualna in zvočna umetnica, videastka in intermedijska umetnica, * 1963.

Zvonka Simčič od osemdesetih let 20. stoletja z videom prikazuje začetke seksualne emancipacije v Sloveniji. Njena umetniška dela govorijo o boju za človekove pravice in so močno povezana lastnimi izkušnjami v socialnem prostoru. Leta 2002 je skupaj s Tanjo Vujinovć, s katero sta nekaj let tudi supaj ustvarjali kot umetnici, ustanovila Inštitut Automata, ki se je leta 2006 razdelil na dve ločeni enoti. Zavod CrossCommunityCreation se osredotoča na stičišča multimedijskih umetnosti in projekte družbenega raziskovanja, ki deluje na področju sodobne umetnosti in se osredotoča na stičišča multimedijskih umetnosti in projekte družbenega raziskovanja, ki deluje napodročju sodobne umetnosti. Vodi ga Zvonka Simčič.Zvonka Simčič je zaključila dodiplomski (1994) in podiplomski študij (1996) slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1988 redno in pogosto razstavlja svoja dela v Sloveniji in tujini. Mediji, ki jih uporablja so instalacije, video, performans, fotografija in računalniška animacija.

V njenem projektu, umetniškem performansu Lezbični poljub (2000), ki je bil uprizorjen pod Prešernovim spomenikom, sta si dva lezbična para pod spomenikom izmenjevala nežnosti in poljube. Posneto dogajanje in reakcije ljudi v okolici so prenašali v Galerijo Kapelica ter na kabelsko televizijo Ljubljana. Video je bil v okviru festivala Rdeče zore predstavljen tudi v Menzi pri koritu (2001) in na skupinski razstavi Skozi njene oči, utrinki lezbično-feministične produkcije (2014). Avtorica je z delom želela opozoriti na vzroke za nevidnost lezbičnih parov v javnosti ter poudariti, da je tudi lezbična želja legitimna.Izvedeni sta bili izvedeni še dve akciji Lezbičnega poljuba, ena na sobotni ljubljanski tržnici v centru Ljubljane in druga v času nedeljske maše pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah na Gorenjskem, najbolj obiskanem romarskem kraju v Sloveniji.

Umetničin performans iz leta 2007 DOULAS „ad utero, ab ovo” se je odvil 13. decembra 2007 v Galeriji Škuc z gostjo Renato Šribar. Za uvod in zaključek je imel kratek video, katerega posamezne dele je posnela Nada Žgank. V performansu se je upodobila kot nosečo Devico Marijo in predstavila lastno izkušnjo oploditve, nosečnosti in rojstva otroka. Večplastno zasnovan projekt se nanaša na osebno izkušnjo, kako kot umetnica in samska ženska postati mati s postopki biomedicinske pomoči in se ukvarja z vprašanjem, kako družba gleda na oploditev z biomedicinsko pomočjo in na položaj ženske, predvsem samske, ki se zanjo odloči. Postopek je od dopolnitve zakonodaje leta 2000 in od referenduma leta 2001 dalje namreč brezplačno dosegljiv le poročenim ali skupaj živečim parom. Problematika, ki jo avtorica izpostavlja, je odnos do vprašanja umetne oploditve, stiska samskih žensk, ki ne najdejo primernega partnerja, stigmatizacija mater samohranilk, diskriminacija samskih žensk in lezbijk in onemogočeno samostojno nadzorovanje reprodukcije."Odločitev za umetno oploditev predstavlja v državi, kjer tovrstna pravica samskim ženskam ni omogočena, pogumno in drzno dejanje suverene posameznice, ki s takšno gesto hkrati zavrača žensko podrejanje moški hegemoniji pri reprodukciji," je o delu zapisala Alenka Spacal ob razstavi Sledi v Kulturnem centru Tobačna 001 v Ljubljani leta 2013, ki sta jo kurirali Petja Grafenauer in Alenka Trebušak.

Umetnica je po rojstvu sina v projektu Nove alegorije (2008, 2009) obravnavala poporodno obdobje in vlogo matere samohranilke ter odnos države do enostarševskih družin. Projekt je bil sestavljen iz dveh delov, iz teoretično kritične platforme in performansa. .

V videu z naslovom Sledi (2012) je avtorica razvijala zgoraj izpostavljene vsebine in hkrati z aktualiziranim motivom Lepe Vide slovenski družbi sporoča, da se ne strinja z diskriminatornim izidom referenduma o Družinskem zakoniku, na katerem so bile zavrnjene pravice otrok iz vseh svobodnejših oblik družin. Umetnica na aktivistično-umetniški način na ogled postavlja lastnega otroka. Sama se v položaju prekerne delavke, ki se kot svobodna umetnica v vlogi matere samohranilke sooča s številnimi eksistencialnimi težavami, predstavlja v podobi Lepe Vide, ko z vso težo odgovornosti po obronku nosi svojega otroka v svet. Pri projektu se ji je pridružila kantavtorica Ksenija Jus s svojo verzijo tragične Lepe Vide, ki postane žrtev kapitalističnih kriminalcev. Z uporniškimi besedili pa jo je podprl ženski pevski zbor Kombinat.

Obsežen projekt umetnice, ki ga je realizirala z Marino Gržinić in Aino Šmid je dokumentarni video Razmerja/25 let ŠKUC-LL, govori o 25. obletnici lezbične sekcije ŠKUC-LL (od 1987, prva lezbična organizacija v tem delu Evrope), o lezbičnem gibanju v nekdanji Jugoslaviji in o feministični, lezbični, gejevski, queerovski in transspolni poziciji v kontekstu politike, ekonomije, kulture, umetnosti in pravnoinstitucionalnega ustroja. Dokumentarni video je bil premierno predvajan v Slovenski kinoteki na festivalu Lezbična četrt leta 2012 začel s projekcijo dokumentarnega videa .

Nekateri umetničini videi so dostopni na Postaji DIVA [1]